Ne skriva, da je odraščal v revščini. V majhni, razpadajoči, s slamo kriti hiši s črno kuhinjo so imeli samo dva lonca in še vanju mama pogosto ni imela kaj dati. Spal je na obrabljeni žimnici v senu na skednju. Potem so začeli graditi novo hišo in Anton pove, da sta bili v otroštvu njegovi najpogostejši igrači kramp in lopata. A vedno je sanjal, da bo nekoč postal čarodej.
V skalnih razpokah z malo zemlje, z bičanjem mrzlega vetra, neusmiljenega pripekanja sonca in nenadnih poletnih neviht preživi le redkokatera roža. In te rože so najlepše, najbolj vzdržljive, najredkejše in najbolj dišijo. A vse prevečkrat odmaknjene na rob. Kot Anton.
Pri petnajstih letih so ga sredi Cerknega v predpustnem času Ta terjasti dobesedno ugrabili in ga odnesli v svoje prostore, kajti potrebovali so nekoga, ki zna igrati na harmoniko. Toda niso dobili le harmonikaša. Dobili so predanega človeka, ki s svojim znanjem že več kot petdeset let pomaga ohranjati v domačinih globoko zakoreninjen običaj. Nekateri laufarji na stalni razstavi v cerkljanskem muzeju nosijo kostume, ki jih je izdelal Anton. Dva sta celo v zasebnem muzeju v Švici.
V mladosti je bil šest let zaposlen v domači tovarni. V vsej zgodovini je bil edini, ki mu je bil s strani tovarne več let zapored odobren in plačan poseben večtedenski »dopust«, ki ga je porabil za delo v laufariji.
Toda nemirni duh ga je gnal v svet. Na odre. Med ljudi. Pokazat znanje, ki ga je leta in leta črpal predvsem iz tujih knjig, znanje, ki ga je radovedno vsrkaval na neštetih obiskanih predstavah čarodejev in znanje, ki ga je s spretnostjo svojih rok prelil v izdelavo rekvizitov. Dvajset let je z agencijo, pri kateri je bil zaposlen, potoval po Jugoslaviji in zabaval ljudi po najboljših hotelih. Takrat je bil najbolj iskan in najbolje plačan čarodej v Jugoslaviji. V nočnem času pa je delal kot redar po barih in diskotekah. Marsikaj je doživel, ko so se proti jutru razvnemale strasti srboritežev. Tudi steklenica se je razletela na njegovi glavi…
Čeprav je v življenju doživel marsikaj bridkega, govori samo o dobrih ljudeh. Nikoli ne bo pozabil Fajdlna, sovaščana, gospodarja velike kmetije in očeta desetih otrok, ki mu je še kot otroku nekoč v roko stisnil tisočaka. To je bil za Antona prvi denar, ki ga je v življenju držal v roki in zdelo se mu je, da ima na dlani bogastvo celega sveta. Pa tudi hrano je vedno dobil pri tisti hiši, kadar jim je po svojih otroških močeh priskočil na pomoč. Hvaležen je Oblakovemu Zdravku, ker ga je prevažal na neštete nastope, najbolj pa je hvaležen ženi, ker ga je vsa leta neizmerno podpirala pri njegovem delu in vzgajala njuna otroka. Kasneje je vsa družina vse konce tedna skupaj potovala in nastopala na predstavah…
Nad mestom, kjer je doma tišina, ima vrt in ob njem majhno leseno hiško, zgrajeno iz samega že odsluženega materiala. Ničesar ni kupoval. V tej hiški se mu vsak dan, že od ranega jutra naprej porajajo nove ideje. Tu piše, slika ali pa zaigra na harmoniko. Visoko ogledalo na steni in kovček z rekviziti v kotu pričata, da prav tu do potankosti izpili svoje trike. Elektrike ni, v majhen zbiralnik ulovi deževnico.
Nad strehe je legal mrak. Bil je večer polne lune. Skozi zagrnjene zavese je prodirala medla svetloba in se zgubljala v plamenih prižganih sveč. Naenkrat je od nekod potegnil močan piš vetra in se nekajkrat zagnal v hiško, da se je narahlo stresla. Anton pa je še naprej čisto mirno pripovedoval svojo zgodbo, zgodbo o človeku, ki je po neizhojenih stezah življenja hodil za svojimi sanjami.

Izbor izdelkov

Zadnje novice