Project Description
CVETKA (1955) IN MARKO (1950) OBID
Življenje nam piše nepredstavljive zgodbe. Vsakemu svojo. Posebno. Enkratno. Cvetka in Marko sta svojo pisala že v rosnih, najlepših letih. Bila sta lep, srečen in zaljubljen par. In ker se mnoge največje ljubezni nekoč končajo, se je zdelo, da se je tudi njuna. Poti sta se jima razšli, vsak s svojim novim sopotnikom sta si ustvarila družine in jadrala po razburkanem oceanu življenja. A usoda ju je po treh desetletjih znova združila, spet sta se našla in zaživela pod isto streho. Povezujejo ju tudi potovanja z motorjem in s tem nepredvidljivi dogodki, ki se na potovanjih dogajajo. Nekoč sta se v dolini Soče ustavila ob trgovini, v katero naj bi Cvetka skočila samo po plastenko vode. A kot prava ljubitelica rož se je iz trgovine vrnila še z ogromno lončnico. Marko ni mogel verjeti svojim očem in po začetnem šoku je rožo le spravil v zadnji kovček in jo ves dan, preko Vršiča vse do doma, pazljivo prevažal in v neznosni vročini neštetokrat ustavljal, da je Cvetka lončnico zalivala in jo ohranila pri življenju. Verjel je, da se je kaj takega zgodilo prvič in zadnjič, toda…. Z motorjem sta bila v Italiji, v Stari Gorici. Spet žejna, spet je Cvetka skočila v trgovino, in spet se ni vrnila le s plastenko, marveč tudi z otroškim biciklom. Za vnuka. Marko še danes ne more verjeti, da se mu je to zgodilo. Nekako mu je uspelo navezati bicikel na motor in ga varno pripeljati do doma, zgodbi pa nas vedno znova nasmejita do solz.
MARKO je vsestranski človek. Že enajsto leto je predsednik rokodelskega društva Driklc, bil je soustanovitelj moto kluba Cerkno, aktiven je v domači krajevni skupnosti, v gasilskem društvu in pihalni godbi. Rad ima les in to ljubezen deli tudi z domačim krajem. Sodeloval je pri izdelavi lesenih okrasnih kozolcev v Cerknem, pa pri lesenem motorju, ki je postavljen na kozolcu ob moto klubu, pri veliki maski Ta terjestga na fasadi društva Laufarija, pri lesenih stojalih za kolesa ob domačem vrtcu in šoli, pri velikih lesenih jaslicah, pri povečani repliki lesene piščali, pri medvedu, konju in drugih lesenih skulpturah, ki krasijo domač kraj. Organiziral je številne etnološke prireditve, ob katerih se je čas zavrtel nazaj v preteklost.
Njegova lesena vrtna hiška je hkrati atelje, kjer ustvarja in muzej, v katerem so zbrana nešteta starinska orodja in predmeti iz preteklosti. V njej se pogosto zbirajo in ustvarjajo tudi člani rokodelskega društva. V bližini stoji njegova rojstna hiša V Malnu, v katerem je prvo desetletje po ponovni obuditvi običaja domovala laufarija. Kot majhen fant je imel čast opazovati zagnane domačine pri pripravah na ta običaj in kot goba vpijati njihove zgodbe in prigode. Drugim otrokom je bil vstop v ta svet strogo prepovedan, kajti to je bil in je še vedno svet odraslih. Globoko v spomin se mu je vtisnil dogodek ob nastajanju Ta kurjejga. To je lik, ki predstavlja moškega, ki je skočil čez plot in bil pri tem zasačen. Za kazen so ga drugi moški polili z vrelo smolo in ga posuli s kurjim perjem. Ker pa je bil v laufariji zelo aktiven član tudi Kurnšk Janez, so se dogovorili, da bodo larfo Ta kurjejga naredili po njegovem obrazu. Takratni izdelovalec lesenih mask je želel imeti odtis oz. model njegovega obraza, po katerem naj bi potem izdelal larfo Ta kurjejga. Janez se je ulegel na peč, obraz so mu najprej namazali z oljem, v usta so mu potisnili slamico za dihanje in mu obraz prekrili z mavcem.
Medtem ko je druščina židane volje čakala, da se mavec posuši in utrdi, si je ob kozarčku rujnega pripovedovala šale in se krohotala. Vse to je poslušal tudi Janez in se, čeprav se je trudil, da se nebi, ob tem pod mavcem smejal, dokler mu slamica ni zlezla iz ust in je revežu začelo zmanjkovati zraka. Na srečo je čez čas nekdo to le opazil in Janez, čeprav že rahlo pomodrel, je preživel. Ta kurjev še dandanes nosi masko, ki je kopija njegovega obraza.
Po poklicu je Marko strojni tehnik. Bil je vajenec v tedaj priznani avtomehanični delavnici Pri Čargu, vse do upokojitve pa je bil zaposlen v domači tovarni ETA. A nekje globoko v njem tli strast do lesa. Do rezbarstva. Že v osnovni šoli je izrezljal ženski akt, ki pa se je kasneje nekje izgubil. A ljubezen do lesa je ostala. Pod njegovimi spretnimi prsti nastajajo slike, ki jih rezbari v lipov les. Motivi so najrazličnejši, od ljudi, živali, rož pa vse do najrazličnejših kmečkih opravil iz preteklosti. Izdelanih ima tudi pol ducata jaslic, ki jih vsako leto ob božičnem času razstavlja na različnih lokacijah. Novi, ukaželjni rezbarji ga dobite na telefonski številki 041 784 441.
CVETKA se je rodila v Gorjah pod Poreznom. Že kot otrok je pozimi klekljala in si z bornim zaslužkom kupovala šolske potrebščine. Poleti pa sta z mamo pomagali največjim kmetom pri kmečkih opravilih in si tako prislužili hrano za tisti dan. Ob zaključku košnje so po stari navadi vsi, ki so tisto leto pomagali kmetom, od njih dobili še sladko potico in kos želodca.
S petnajstimi leti se je zaposlila in vse do upokojitve delala v tovarni. Tudi ona je še vedno zelo aktivna. Streže v bifeju upokojencev, nenehno pa je s svojimi idejami prisotna pri delu rokodelskega društva. Vedno poskrbi, da rokodelci pri delu niso lačni, preizkuša pa se tudi v rezbarstvu.
Izdeluje cvetje iz krep papirja. V samo nekaj minutah izpod njenih prstov po spretnem rezanju in zvijanju raznobarvnega papirja nastane čudovita roža. Za večjo obstojnost že izdelane rože potopi v segret tekoči vosek. S takšnim cvetjem so včasih krasili vozove in kočije mladoporočencev, še dandanes pa se jih uporablja pri krašenju butaric, ki se jih blagoslavlja zadnjo nedeljo pred veliko nočjo. Kogar zanima izdelava cvetja iz krep papirja, dobi Cvetko na telefonski številki 041 500 415.
Driklc
Izbor izdelkov
Zadnja novica
Rokodelsko društvo Driklc, Cerkno se predstavi.