Rodil se je sredi vojne vihre, ki je takrat divjala v naših krajih. Nekaj mesecev prej so očeta in nosečo mamo odpeljali v Gorico v zapor, ker je bil očetov brat partizan. Mama se je po nekaj dneh lahko vrnila domov, očeta pa so odpeljali na Sardinijo kot delovno silo za vojaške namene, kjer je med drugim kopal tudi jarke in bunkerje.

Ludviku je bilo dve leti, ko so okupatorji v njihov hlev pripeljali okrog 140 na Poreznu zajetih partizanov. Zjutraj so odbrali moške z uporabnimi znanji in poklici ter jih odpeljali naprej v Baško grapo, ostale, 106 naj bi jih bilo, pa so v skupinah po deset zvezane gnali na več lokacij v okolici vasi Jesenica in jih postrelili. Trije so morijo preživeli. Prvega je brat zakopal globoko v kup ovčjega gnoja in čeprav so stražarji- ko so zjutraj ugotovili, da nekdo manjka- z vilami temeljito prebodli gnoj, je preživel. Drugi se je v skupini nekako odvezal in tik pred usodnim strelom zbežal navzdol po strmini in čeprav so za njim neumorno streljali, ga krogla ni pokončala. Tretjega so domačini zadetega v glavo, a še vedno živega odkrili med trupli, ki so jih pokopavali v okolici vasi.

Les ima Ludvik v krvi. Na domačiji Pri Maticu v zgornjem delu Jesenice sta imela Ludvikov stric in Matičev gospodar že pred vojno moderno opremljeno tišlerijo. Žal pa stric vojne ni preživel in Matic je domačijo prodal ter se preselil v Cerkno, kjer je v najeti delavnici nadaljeval obrt. Kasneje si je zgradil svojo hišo z delavnico, katere se je prijelo staro hišno ime Pri Maticu, v njej pa danes njegov naslednik izdeluje vrhunska lesena kolesa ANNUM.

Ludvik je odraščal ob delu. Še kot predšolski otrok se je pozimi v gozdu tako prehladil, da je staknil hudo pljučnico in življenje mu je viselo na nitki. Po zdravnikovem nasvetu so mu dali penicilin in vsak dan, dokler ni ozdravel, krožnik goveje juhe in kozarec rdečega vina… Poletja je na strminah pod Kojco preživljal s koso v roki. Eden redkih je, ki še zna izdelati leseno kosje iz javorjevega lesa. Njegovi oselniki ( wuosawnk po cerkljansko) iz nagnojevega lesa so čudovit rokodelski izdelek, katerega dandanes mnogi napolnjenega s suhim cvetjem obesijo kar na zid v stanovanju kot zanimivo, nevsakdanjo dekoracijo. Ludvik ima v delavnici stružnico lastne izdelave. Zaposlen je bil v cerkljanski orodjarni, ki je v tistih časih slovela kot ena najboljših v tedanji Jugoslaviji. Ko je odprl predal delovne mize in iz njega vzel nekaj orodja, sem začutil tisto nerazložljivo spoštovanje do starih mojstrov in njihovega znanja.

Stružna dleta si izdeluje kar sam; iz odsluženih, polomljenih pil, iz avtomobilskih vzmeti, iz palic rebrastega železa… Potem mi pokaže orodje za izdelavo lesenih navojev. Slišal sem že zanj, a vidim ga prvič. Sam ga je izdelal. Mojster pač. Pokaže lesene sklede, ki jih dela na stružnici. Lepe so. Kar še in še bi jih držal v roki. In gledal. Dišijo. Na steni visijo klekeljni. Nešteto jih je že izdelal. Celo Dalmatinke klekljajo z njegovimi. In priprave za navijanje sukanca na klekeljne dela.
Lepo ga je poslušati. Lepo ga je gledati, ko dela. Ničesar ne skriva, vse pove. Rad deli znanje in izkušnje, ki jih je nabral v bogatem življenju. Nehote mi v glavi začnejo odzvanjati krilatice, s katerimi nas dan za dnem neprestano bombandirajo; eko, bio, zeleno, naravno, domače, lokalno, nič ogljično, brez embalaže, bla, bla, bla…. Ludvik tega ne govori. Ludvik to živi.

Izbor izdelkov

Zadnja novica