Boro je nevsakdanji fant, ki nekaj sto metrov nad levim bregom Idrijce v Stopniku živi življenje, o katerem mnogi sanjajo, vendar sanj nikoli ne uresničijo, kajti um je vse prevečkrat močnejši od srca. Tik preden je na ljubljanski univerzi doštudiral agronomijo (manjkajo mu le še trije izpiti), je študij obesil na klin in sledil notranjemu glasu. Iz hrupnega mesta se je vrnil v tišino domače doline, nabavil nekaj koz in se preživljal s priložnostnimi deli. Nekaj časa je pomagal graditi hiše iz naravnih materialov, kot so apno, pesek, glina in slama, ukvarjal se je z zaključnimi deli v gradbeništvu, v lesni industriji si je prislužil celo enajst mesecev uradne delovne dobe. A klic narave in čar ustvarjanja z rokami je bil močnejši od vseh norm, ki smo si jih ljudje zadali v desetletjih, v katerih smo krenili v smer, ki mnoge iz dneva v dan bolj duši. Na rojstni domačiji njegovega pradeda na Vojskem je nekoč našel star ukrivljen nož, ki ga je tako pritegnil, da je z njim izdelal prvo leseno žlico. Neka nerazložljiva strast se je naselila vanj in odtlej so lesene žlice postale del njegovega življenja. V hiši svojih staršev si je uredil delavnico, v kateri zamaknjeno ustvarja. S pomočjo sekire in dveh nožev iz različnih vrst lesa izdeluje žlice najrazličnejših velikosti in oblik. Lesena žlica je več kot le žlica. Ko jo vzameš v roke se zaveš, da je ena redkih stvari, ki človeka spremlja od rojstva pa do smrti. Da človeka hrani, mu daje življenje. Da te poveže z naravo in te na najbolj nevsiljiv način prepriča, da postaneš hvaležen za vsak grižljaj.
A Boro ne živi v veliki, lepi hiši s troslojnimi okni, ki dobro tesnijo, nima diplome in najnovejšega nemškega avtomobila z dizelskim motorjem, Boro poleti ne hodi na desetdnevni dopust v Dalmacijo, nima psa in zlate ribice v okroglem akvariju. Boro nima zadnjega modela pametnega telefona na štiriindvajset obrokov in nima kredita na trideset let.
Boro živi v stari kamp prikolici brez elektrike in brez tekoče vode v njej. Brez televizorja, brez luči, brez hladilnika, brez tuš kabine in WC-ja. Boro je del narave. Za razsvetljavo si zvečer prižge svečo, v hladnejšem delu leta ima živila spravljena zunaj, na hladnem. Poleti je na njivi dovolj sveže hrane. Večino si je pridela sam, mesa poje zelo malo. Zunaj ima vodo, katero je po ceveh pripeljal iz bližnje grape. V toplih dneh se tušira zunaj pod tušem, katerega je sam izdelal iz črnih cevi, v katerih vodo ogreje sonce. V hladnejših dnevih si notranjost prikolice segreje z majhno pečjo na drva. Svoje izdelke večinoma prodaja na spletni platformi Etsy, (pod imenom Lesnikwoodcraft) svetovni tržnici rokodelskih izdelkov, zato ima vsaj pametni telefon, katerega polni s solarnim polnilcem. Zadovoljni kupci širom sveta so največje plačilo za trud in čas, ki ga vloži v vsak izdelek. Poleg žlic izdeluje še lesene glavnike, gumbe in indijanske flavte… Prireja tudi delavnice, na katerih udeležence nauči izdelovati žlice. Glede denarja si ne dela skrbi. Pravi, da se vedno nekako poklopi, vedno, ko zmanjka denarja, pride do nekega srečnega naključja, ki mu prinese nekaj zaslužka. Le zaupati je treba. In verjeti. V sebe in v tisto, kar je nad nami. Zunaj na leseni terasi ima gugalnik, na katerem pogosto uživa v zvokih narave in čudovitem razgledu, ki se mu odpira kot na dlani. Gugalnik, ki nima cene.
Boro bo vesel, če ga pokličete na tel. 068 165 398, vesel bo, če si boste privoščili njegovo žlico. A najbolj veseli boste sami, kajti lesena žlica ima res poseben čar.

Izbor izdelkov

Zadnje novice