Življenje so trenutki, ki jih kot niti vpletamo v svoja in v srca drugih ljudi. Nevidne niti nas povezujejo. Trdne nam privabljajo smeh na obraz, ohlapne rišejo solze v kotičke očes. Včasih se celo pretrgajo in iz ene nastaneta dve. Še lepši. Še močnejši. Kajti krajše niti je težje pretrgati…
Niti so doma v Rafaelovi pletilnici. Stara delavnica z dušo, ki je čas še ni posrkal vase, v središču Cerknega sramežljivo in tiho čuva lepe spomine. V njej si je v osemdesetih letih prejšnjega stoletja Rafaelova žena, do tedaj zaposlena kot medicinska sestra, uredila pletilnico in si s pletenimi izdelki služila kruh. Rafael ji je pomagal, popravljal in vzdrževal stroje in marsikaterega tudi sam izdelal. Leta so minevala in ostal je sam. A delavnice ni prekril prah in stroji niso utihnili. Rafael, ki je v življenju delal kot natakar, nato kot železokrivec, dve leti preživel v globinah Idrijskega rudnika, popravljal avtomobile, vozil kamion in avtobus, je hrup dizelskih motorjev občasno zamenjal za umirjen glas šivalnega stroja, namesto za volan je sedel za pletilni stroj in namesto težaškega rudarskega orodja je v roke vzel klekeljne. Pod njegovimi prsti se rojevajo tople pletene kape, rokavice in pisane nogavice vseh velikosti, nežne čipke, pa bule za klekljanje izdeluje. Če se pokvari zadrga ali pa so hlačnice predolge, se spomnite na Rafaela. Rad vam bo pomagal.
Nikoli ne miruje. Pravi, da se je vsak dan treba dodobra razmigati. Pozimi smuča, čez leto kolesari in odkriva skrite kotičke odmaknjene cerkljanske. Vsako leto za pedali njegovega kolesa ostane več tisoč prevoženih kilometrov. Rad ima domače kraje, tako zelo so vraščeni vanj, da v njih najde mnogo več kot nekateri, ki prepotujejo dobršen del sveta, da bi nasitili lačno srce. Ker zna gledati in zna videti.
V poletnih dnevih je svoj košček raja našel ob reki Idrijci, kamor se umakne pred vročino, ki pritiska na domačo dolino. Ob vodi, v hladu drevja, si je na delčku obrežja, pokritega s prodom in mivko uredil vse, kar potrebuje za preživetje. V reki si hladi pijačo, v kamnitem kurišču pripravi kosilo, v reki zaplava in se osveži, na mivki odpočije in pusti soncu, da ga posuši…
Pred leti sem ob reki navzgor iskal naplavljene korenine. Nehote sem prišel do njega in postregel me je z zadnjim, v reki ohlajenim in zanj namenjenim pivom. Pred dnevi, ko sem ga v mrzlem popoldnevu s fotoaparatom obiskal na domu, mi je podaril pletene nogavice. Tako prijetno tople so.
Redko kdo je tako bogat kot Rafael. Pa ne zato, ker bi veliko imel, ampak zato, ker daje še tisto malo, kar ima. In predvsem zato, ker malo potrebuje. Njegova tel. Št: 031 754 747

Izbor izdelkov

Zadnje novice