Marko se je rodil v veliki družini z desetimi otroki, a žal so zgodaj, mnogo prezgodaj ostali brez očeta. A življenje je teklo dalje in z dvema kravama v hlevu in nekaj njivami so nekako preživeli. Prvo zaposlitev je dobil v podjetju REMPOD, ki pa ga je zaradi nesoglasij z enim od takratnih cerkljanskih funkcionarjev zapustil in 23 let delal kot poštar. V tistem času je časopise v Cerkno približno ob pol deveti uri zjutraj pripeljal kar avtobus iz Ljubljane, vendar je imel zaradi slabe, marsikje še makadamske in pozimi zasnežene ceste pogosto tudi večurne zamude. In prav zgoraj omenjeni funkcionar, tokrat že v pokoju, je želel imeti časopis natanko ob deveti uri v svojem nabiralniku. In kadar časopisa ob deveti uri ni bilo v nabiralniku, je v Ljubljano na upravo pošte romala pritožba o nerednem dostavljalcu časopisa. Večkrat. Prevečkrat. Pa je bilo Marku dovolj, zapustil je poštarski poklic in se zaposlil v domači tovarni. Do opokojitve.
Marko sedaj živi v eni od tistih odmaknjenih cerkljanskih ulic, kjer se zdi, da čas teče počasneje. Med tesno stisnjenimi hišami je čutiti nekaj nerazložljivo skrivnostnega, še odmev korakov se zdi počasnejši. Pristnejši. Ko z ulice stopiš v njegovo delavnico, v kateri sta dve okni sramežljivo zastrti pred radovednimi mimoidočimi pogledi, se ti pred očmi nehote izrišejo prizori in občutki iz majhnih rokodelskih delavnic v Benetkah, Mostarju, Sarajevu….
Na tleh počivata dva bota. Bot je veliko leseno kladivo, s katerim na pustni torek Ta star usmrti Pusta z udarcem po glavi. To naj bi bila po besedah cesarsko kraljeve sodnije najhujša smrt, kar jih na svetu obstaja.
Na stari delovni mizi, mizarskem ponku, leži še nedokončan koš. Nekoč nepogrešljiv pripomoček v cerkljanskih strminah, s katerim so prenašali vse od sena, listja, drv, pridelkov pa tudi zemlje iz spodnjega dela njive nazaj na vrh, se dandanes v pomanjšani izvedbi največkrat napolnjen z domačimi dobrotami uporablja kot izvirno darilo. Dno izdela iz lesa hruške, oreha ali jesena. Po obodu dna izvrta luknje, v katere vstavi pokončne palice iz drena, količi jim pravi. Potem jih oplete z vitrami. Izdela jih iz leskovih palic, ki jih nabere pozimi na sončni legi, doma pa jih na kolenih nalomi na trakove. Na posebni, doma izdelani pripravi trakove nareže na enako debelino in širino. Tako pripravljene vitre lahko več let čakajo, da jih mojster vzame v roke, le namočiti jih mora v vodi pred delom.
Potem se je usedel na stol in v tišini nadaljeval z delom. Poseben, prvinski zvok se je širil izpod njegovih rok, ko je spretno prepletal vitre v novo mojstrovino. Zvok, ki je pomirjal.

Izbor izdelkov

Zadnje novice