Rodil se je na domačiji, ob kateri je dobro stoletje prej tedanji gospodar po naključju odkopal vhod v Ravensko jamo. Še isto leto mu je v jamo padla krava, katero so komaj rešili. Potem je toča vsem vaščanom uničila celoleten pridelek. Ko se je ujma s točo tudi naslednje leto zgrnila nad njihovo vas, so vhod v jamo zazidali, kajti verjeli so, da je zakleta. Sredi prejšnjega stoletja so jamo znova odprli in Janko se spominja, kako so nevestni obiskovalci povsod okrog domačije puščali v jami nalomljene aragonitne ježke. V jami naj bi tedaj živele tudi velike žuželke, katere je muzeju na Dunaju prodajal možak iz znane cerkljanske rodbine. Cena ene je bila enaka ceni enega teleta, žal pa so danes žuželke že izumrla vrsta. Janko je vesel, iskriv človek. Življenje in zgodbe kar vrejo iz njega. Čeprav so živeli skromno, ima na mladost lepe spomine. V kotu nadstreška mu še vedno visi del lesenega tricikla iz njegovega otroštva, katerega si je sam izdelal. Mimogrede pokaže še glineno skledo, iz katere so včasih jedli. In vojaški pipec, katerega je uporabljal njegov ded v ujetništvu na Sardiniji. Od nekod privleče sekiro iz avstroogrskih časov. In vazo, izdelano iz topolskega tulca. Pa termofor, s katerim so si starejši ljudje v mrzlih kamrah greli premražene noge. Pravo zbirko starega orodja in priprav ima. Vmes pove še zgodbo o brezdomcu, ki je pri sosedu, kjer niso imeli vode, prosil za prenočišče in hrano čez zimo, v zameno pa naj bi jim ob hiši poiskal vodo in skopal vodnjak. Držal je besedo in vodnjak je še do današnjega dne poln vode. Rad je poslušal zgodbe jamarjev, ki so tedaj po več tednov skupaj raziskovali jamo in spali na njihovem skednju. Pa svoj ansambel so imeli v vasi. Po skednjih so se tedaj igrale dramske igre, sledil jim je ples. Spominja se, kako se je nekoč zlomil oder in dve igralki sta skozenj padli naravnost med prašiče. Oder so popravili in igra se je nadaljevala. Janko sedaj živi v Cerknem. Stara, onemogla ženička, za katero je skrbel, mu je zapustila košček zemlje, na kateri si je sezidal hišo. Dve delavnici ima v pritličju, prvo za les, drugo za kovino. Obe sta pravi paši za oči. V nobeni, še tako dobro založeni trgovini ni toliko ročnega orodja in raznoraznih izdelkov, ki so nastali pod njegovimi spretnimi rokami. Lesene grablje, koši, košare, kosja, oselniki, leseni noži in žlice, obiralniki za sadje, lesene igrače, klekeljni, sklede in krožniki so vsepovsod po delavnici. Večkrat pove, da bi rad koga vse to naučil delati, ampak mlade bolj zanimajo druge stvari… Pravi inovator je. Številne nevsakdanje naprave je izdelal: napravo za rezanje zelja, za ribanje repe, stiskalnico za sadje, stružnico za klekejne, pripravo za izdelovanje zob za grablje, pripravo za rezanje viter, pripravo za brušenje lesenih ročajev in držal, pripravo za pridobivanje dragocenega brinovega olja, mlin za sadje je v izdelavi… Vse je posebno, nevsakdanje, toda vse deluje. Kot da bi razmišljal popolnoma drugače od večine ljudi, bolj enostavno, preprostejše. Ljudje ga imajo radi. Kar naprej se ustavljajo pri njem, poklepetajo, se nalezejo njegovega smeha in grejo dalje. Tudi vozove je izdeloval. Pa prikolice. In avte je popravljal in varil prijateljem. Ob tem je kakšen avto tudi zagorel, ampak so vsakega pogasili, pove med smehom. Prinesel je harmoniko in s tistimi kovaškimi prsti spretno urezal eno domačo. Prinesel je drugo harmoniko in spet eno zaigral. Prinesel je tretjo… »Osem jih imam,« je dejal med smehom, ko je videl, kako debelo gledam in spet je raztegnil meh. Lep dan je bil. Njegova tel. št.: 031 201 988